»Moje pisanje se je ukvarjalo s Teboj, v njem sem tožil samo o tem, o čemer nisem mogel tožiti na Tvojih prsih.«

»Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja.«

»Medin piše o 'zatajitvi' oziroma 'seksualizaciji' Kafke v zgodnjem obdobju Philipa Rotha.«

»Človeka, ki je ustvaril te lahkotne podobe, si je težko predstavljati kot nesrečnega moža.«

»Sebaldova metoda 'agresivnega izrivanja' Kafke je še posebej fascinantna.«

»Kafka je klasik tudi (ali ravno) zato, ker je preživel številne napade. Klasiki premagajo vsakršne polemike.«

»Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj čutim strah pred Teboj ...«

»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«

»Ko se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ležal je na hrbtu in hrbet je bil trd kakor oklep.«